Bikovski argument za Bitcoin

37 min readOct 23, 2021

Prevod financiral in vodil: Klemen Selakovič (AIDEA podkast)
Prevod: Bor Klemenc Mencin

Poslušaj audio verzijo članka (podcast):

V letu 2017 je cena bitcoina skokovito narasla, zato se pričujoča razlaga za vlagatelje in podjetnike zdi tako očitna, da ne potrebuje posebnega poudarka. Na prvi pogled deluje neumno — vlagati v digitalno sredstvo, ki ga ne podpira nobena korporacija ali vlada in katerega cene so tako skokovito narasle, da ga nekateri primerjajo z Manijo tulipanov (pojav iz 17. stoletja, ko so podjetniki na Nizozemskem vlagali v tulipane, op. prev.) in Dot.com mehurčkom (pojav iz 90. let prejšnjega stoletja, ko se je v ZDA pojavil porast internetnih podjetij, op. prev.). Niti eno niti drugo ne drži — bikovski argument za Bitcoin je prepričljiv, a še zdaleč ne očiten. Vlaganje v Bitcoin ni brez precejšnjih tveganj, a hkrati predstavlja neznansko priložnost, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

Geneza

Še nikoli v zgodovini sveta ni bilo mogoče prenašati vrednosti med oddaljenimi ljudmi, ne da bi se pri tem zanašali na zaupanja vrednega posrednika, kot sta banka ali vlada. Leta 2008 je Satoshi Nakamoto, katerega identiteta ostaja neznana, na devetih straneh objavil rešitev dolgoletnega problema v računalniški znanosti, znanega kot Problem bizantinskih generalov. Nakamotova rešitev in sistem, ki je iz nje izhajal — Bitcoin — je prvič nasploh omogočil, da lahko dano vrednost hitro prenesemo, ne glede na razdaljo, na popolnoma zaupen način. Posledice stvaritve Bitcoina so v ekonomski in računalniški znanosti tako daljnosežne, da bi Nakamoto pravzaprav moral biti prvi človek, ki bi lahko bil upravičeno nominiran tako za Nobelovo nagrado za ekonomijo kot za Turingovo nagrado (nagrada za dosežke v računalniški znanosti, op. prev.).

Za vlagatelja je izum Bitcoina pomemben predvsem zato, ker je bila ustvarjena nova redka digitalna dobrina — bitcoini. Bitcoini so prenosljivi digitalni žetoni, ki v omrežju Bitcoin nastajajo s procesom, ki mu pravimo rudarjenje.

Rudarjenje Bitcoina nima dosti opraviti z rudarjenjem zlata — edina skupna točka je, da proizvodnja teče po vnaprej zasnovanem in predvidljivem urniku.

Po sami zasnovi je število vseh bitcoinov, ki bodo kadarkoli pridobljeni s procesom rudarjenja, 21 milijonov. Večina teh je že bila pridobljena — v času nastajanja članka to število znaša 16,8 milijona. Vsake štiri leta se število bitcoinov, ki jih je mogoče pridobiti z rudarjenjem, prepolovi, zato se bo proizvodnja novih bitcoinov popolnoma prenehala do leta 2140.

Bitcoini niso podprti z nobenim fizičnim blagom, prav tako pa zanje ne jamči nobena vlada ali podjetje, zato se novim vlagateljem poraja očitno vprašanje: zakaj sploh imajo vrednost? Za razliko od delnic, obveznic, nepremičnin ali celo blaga, kot sta nafta in pšenica, bitcoinov ni mogoče ovrednotiti s standardno metodo diskontiranega denarnega toka ali s povpraševanjem po njihovi uporabi pri proizvodnji blaga višjega reda. Bitcoini spadajo v povsem drugačno kategorijo dobrin, t. i. monetarne dobrine, katerih vrednost se določi teoretično znotraj igre. To pomeni, da vsak udeleženec na trgu vrednoti dobrino na podlagi svoje ocene z opazovanjem oziroma koliko bodo to dobrino vrednotili drugi udeleženci. Da bi razumeli igralno-teoretično naravo monetarnih dobrin, moramo raziskati izvor denarja.

Izvor denarja

V najzgodnejših človeških družbah je trgovina med skupinami ljudi potekala z menjavo. Zaradi neverjetne neučinkovitosti, ki je značilna za menjalno trgovino, sta bila obseg in geografsko območje, na katerem je potekala trgovina, drastično omejena. Glavna pomanjkljivost trgovine, ki temelji na menjavi dobrin, je problem dvojnega sovpadanja želja. Pridelovalec jabolk si lahko na primer želi trgovati z ribičem, a če si ribič v istem trenutku ne želi jabolk, do menjave ne bo prišlo. Sčasoma se je pri ljudeh razvila želja po posedovanju nekaterih zbirateljskih predmetov zaradi njihove redkosti in simbolne vrednosti (kot primer vzemimo školjke, živalske zobe in kremen). Kot v svojem odličnem eseju o izvoru denarja trdi Nick Szabo, je želja po zbirateljskih predmetih za zgodnjega človeka pomenila izrazito evolucijsko prednost pred njegovim najbližjim biološkim tekmecem, Homo neanderthalensis.

Primarna in temeljna evolucijska funkcija zbirateljskih predmetov je bila kot medij za shranjevanje in prenos bogastva.

Zbirateljski predmeti so služili kot nekakšen ‘proto-denar’, saj so omogočili trgovanje med sicer sovražnimi plemeni in prenos bogastva med generacijami. Trgovina in prenos zbirateljskih predmetov sta bila v paleolitskih družbah precej redka, saj so te dobrine služile kot ‘hranilnik vrednosti’ in ne kot ‘menjalno sredstvo’, kar v glavnem velja za sodobni denar. Szabo pojasnjuje:

V primerjavi s sodobnim denarjem, je imel primitivni denar počasen pretok — v življenju povprečnega posameznika je bil lahko prenesen le nekajkrat. Kljub temu je lahko trajni zbirateljski predmet, ki bi mu danes rekli dediščina, ostal več generacij in je ob vsakem prenosu dodal precejšnjo vrednost, pogosto pa s tem sploh omogočil prenos.

Zgodnji človek se je pri odločanju, katere zbirateljske predmete naj zbira ali ustvarja, soočal s pomembno dilemo teorije iger: katere predmete bi si želeli drugi ljudje? S pravilnim predvidevanjem česa si ljudje želijo je imel imetnik ogromno prednost pri trgovanju in pridobivanju bogastva. Nekatera indijanska plemena, kot na primer Narragansetti, so se specializirala za izdelavo sicer neuporabnih zbirateljskih predmetov samo zaradi njihove vrednosti v trgovini. Treba je omeniti, da je prednost, ki jo ima imetnik zbirateljske dobrine, tem večja, čim prej se pričakuje prihodnje povpraševanje po tej dobrini. Pridobiti jo je mogoče ceneje kot takrat, ko je povpraševanje po njej veliko in se njena trgovska vrednost povečuje z večanjem števila prebivalcev, ki jo potrebujejo. Poleg tega pridobitev dobrine v upanju, da bo v prihodnosti iskano kot sredstvo za shranjevanje vrednosti, pospeši njegovo sprejetje prav v ta namen. Temu navideznemu krogu lahko pravzaprav rečemo povratna zanka, ki spodbuja družbe, da se hitro strnejo v eno samo sredstvo za shranjevanje vrednosti. V teoriji iger je ta pojav znan kot ‘Nashevo ravnovesje.’ Doseganje le-tega za sredstvo shranjevanja vrednosti je za vsako družbo velika pridobitev, saj občutno olajša trgovanje in delitev dela ter utira pot razvoju civilizacije.

Z rastjo človeških družb in razvojem trgovskih poti so si skozi tisočletja začela med seboj konkurirati različna sredstva za shranjevanje vrednosti, ki so se pojavila v posameznih družbah. Kupci in trgovci so bili primorani sprejeti odločitev ali prihodek od trgovanja hraniti v sredstvu za shranjevanje vrednosti svoje družbe, sredstvu družbe, s katero so trgovali , ali pa ga razporediti med obe sredstvi. Prednost držanja prihrankov v sredstvu tuje družbe je bila lažje sklepanje trgovinskih poslov s to družbo. Trgovci, ki so prihranke hranili v tujem sredstvu za shranjevanje vrednosti, so tako početje spodbujali tudi v svoji družbi, saj bi to povečalo kupno moč njihovih prihrankov. Koristi od uvoženega sredstva za shranjevanje vrednosti pa niso imeli zgolj trgovci, ki so uvažali, temveč tudi družbe same. Dve družbi, ki bi se začeli uporabljati enotno sredstvo za shranjevanje vrednosti, bi občutno znižali stroške medsebojnega trgovanja in posledično povečali bogastvo, ki izhaja iz omenjenega trgovanja. Dejansko se je v 19. stoletju večina sveta prvič združila v enotnem sredstvu za shranjevanje vrednosti — zlatu — zato je prav v tem obdobju prišlo do največjega razmaha trgovine v zgodovini sveta. Lord Keynes je o tem obdobju zapisal:

Kakšno izjemno poglavje v gospodarskem napredku sodobnega človeka je bilo to… za vsakega človeka, ki je po sposobnostih ali značaju presegal povprečje in se uvrščal v srednji in višji razred, je bil blagoslov, ki mu ga je življenje ponudilo po nizki ceni in z najmanj težavami — zlato — le-to mu je omogočalo ugodnosti, udobje in ugodja, ki so presegala blaginjo najbogatejših in najmočnejših monarhov preteklih obdobij. Prebivalec Londona je lahko med srkanjem jutranjega čaja v postelji, naročil različne izdelke iz vsega sveta, v njemu želeni količini, in upravičeno pričakoval, da bodo kmalu dostavljeni na prag njegovega doma.

Značilnosti dobrega sredstva za shranjevanje vrednosti

Ko pride do tekmovanja med različnimi sredstvi za shranjevanje vrednosti, so prav specifične lastnosti tiste, ki naredijo razliko in dobremu sredstvu za shranjevanje vrednosti omogočijo, da sčasoma preseže maržo in poveča povpraševanje po njem. Medtem, ko je bilo kot sredstvo za shranjevanje vrednosti ali ‘protodenar’ tekom zgodovine uporabljenih že veliko dobrin, so se v tem času porajale določene lastnosti, ki so bile še posebej zaželene in so omogočile, da so dobrine s temi lastnostmi prekosile konkurenco. Idealno sredstvo za shranjevanje vrednosti je:

Trajno: dobrina ne sme biti pokvarljiva ali zlahka uničljiva. Zato pšenica ne more predstavljati idealnega sredstva za shranjevanje vrednosti.
Prenosno: dobrina mora biti enostavna za prevoz in skladiščenje, kar omogoča zaščito pred izgubo ali krajo in omogoča lažje trgovanje na dolge razdalje. Tako je krava manj ustrezna kot zlata zapestnica.
Zamenljivo: en primerek dobrine mora biti zamenljiv z drugim primerkom v enaki količini. Brez zamenljivosti problem sovpadanja želja ostaja nerešen. Zato je zlato bolj primerno od diamantov, ki so neenakih oblik in kakovosti.
Preverljivo: dobrina mora omogočati enostavno prepoznavo in preverbo verodostojnosti. Enostavno preverjanje poveča zaupanje prejemnika v trgovino in verjetnost, da bo prišlo do kupčije.
Deljivo: dobrina mora biti enostavno deljiva. Ta lastnost je bila manj pomembna v zgodnjih družbah, kjer je bila trgovina redka, a je z razmahom trgovine postala pomembnejša, saj so izmenjane količine postale manjše in natančnejše.
Redko: kot izpostavlja Nick Szabo, mora imeti monetarna dobrina ‘neponaredljivo dragocenost’. Z drugimi besedami, te dobrine ne sme biti v izobilju oziroma se je ne da enostavno pridobiti ali proizvesti v velikih količinah. Redkost je morda najpomembnejša lastnost sredstva za shranjevanje vrednosti, saj izkorišča prirojeno človeško željo po kopičenju tistega, kar je redko. To je izvorna vrednost sredstva za shranjevanje vrednosti.
Uveljavljeno: dlje ko družba dojema dobrino kot dragoceno, večja je njena privlačnost kot sredstvo za shranjevanje vrednosti. Dolgo uveljavljeno sredstvo bo težko izpodriniti z novim, razen s silo ali če bo imel izzivalec neznansko prednost v smislu drugih zgoraj naštetih lastnosti.
Odporno na cenzuro: nova lastnost, ki postaja vse bolj pomembna v naši sodobni digitalni družbi, kjer je nadzor vseprisoten, je odpornost na cenzuro. To pomeni, kako težko je tretji osebi, kot je korporacija ali država, preprečiti lastniku dobrine, da bi jo obdržal in uporabljal. Dobrina, ki je odporna na cenzuro, je idealna za tiste, ki živijo v režimih, ki poskušajo uveljaviti nadzor nad kapitalom ali prepovedati različne oblike mirne trgovine.

V spodnji tabeli so bitcoin, zlato in fiat denar (npr. dolar) razvrščeni glede na zgoraj navedene lastnosti, vsaki oceni pa sledi razlaga:

Trpežnost:

Zlato je nesporni kralj trpežnosti. Velika večina zlata, ki so ga v zgodovini izkopali in kasneje kovali, vključno z zlatom faraonov, še danes obstaja in bo verjetno obstajala še tisoč let. Zlatniki so v antiki služili kot denarno sredstvo in imajo še danes precejšnjo vrednost. Valuta fiat (valuta, ki jo vlada postavlja kot edino pravno plačilno sredstvo, op. prev.) in bitcoini so v osnovi digitalni zapisi, ki imajo lahko fizično obliko (kot so papirnati bankovci). Zato ni treba upoštevati trpežnosti njihove fizične pojavnosti (saj lahko raztrgan dolarski bankovec zamenjamo za novega), temveč trpežnost institucije, ki jih izdaja. V primeru fiat valut so skozi stoletja vzniknile in propadle številne vlade, njihove valute pa so izginjale z njimi. Nemške valute Papiermark, Rentenmark in Reichsmark iz Weimarske republike nimajo več vrednosti, saj institucija, ki jih je izdajala, ne obstaja več. Če je zgodovina vodilo, bi bilo nespametno trditi, da so fiat valute dolgoročno trpežne — ameriški dolar in britanski funt v tem pogledu predstavljata relativno anomalijo. Bitcoini, ki nimajo izdajne institucije, veljajo za trpežne dokler obstaja omrežje, ki zagotavlja njihov obstoj. Ker je Bitcoin še vedno v povojih, je prezgodaj, da bi lahko potegnili trdne zaključke o njegovi trpežnosti. Vendar pa obstajajo spodbudni znaki, da kljub vidnim primerom držav, ki poskušajo regulirati bitcoin in dolgoletnim napadom hekerjev, omrežje še naprej deluje, kar kaže na izjemno stopnjo ‘nešibkosti’.

Prenosljivost:

Bitcoini so najbolj prenosno sredstvo za shranjevanje vrednosti v zgodovini človeštva. Zasebne ključe, ki predstavljajo na stotine milijonov dolarjev, je mogoče shraniti na majhen USB disk in jih preprosto prenesti kamorkoli. Poleg tega se lahko enako dragocene vsote skoraj v trenutku prenesejo med posamezniki na nasprotnih koncih sveta. Fiat valute, ki so v osnovi digitalne, so prav tako zelo prenosljive. Vendar pa vladni predpisi in nadzor nad kapitalom pomenijo, da večji prenosi vrednosti običajno trajajo nekaj dni ali pa sploh niso mogoči. Da bi se izognili nadzoru nad kapitalom, lahko uporabimo gotovino, a smo ob tem primorani sprejeti precejšnje tveganje skladiščenja in stroške prevoza. Zlato, ki je v fizični obliki in ima izjemno gostoto, je daleč najmanj prenosljivo. Zato ni čudno, da se večina zlata nikoli ne prevaža. Pri prenosu zlatih palic med kupcem in prodajalcem se običajno prenese le lastništvo zlata, ne pa tudi fizično zlato. Prenos fizičnega zlata na velike razdalje je drag, tvegan in dolgotrajen.

Zamenljivost:

Zlato predstavlja standard zamenljivosti. Ko je unča (tuja enota za maso, enaka 28,35 g; op. prev.) zlata stopljena, se v bistvu ne razlikuje od katerekoli druge unče in z zlatom se na trgu že od nekdaj trguje na takšen način. Po drugi strani pa so fiat valute zamenljive le toliko, kolikor jim to dovolijo institucije, ki jih izdajajo. Čeprav trgovci, ki sprejemajo fiat bankovce, te običajno obravnavajo kot vse druge, obstajajo primeri, ko so bili bankovci velikih vrednosti obravnavani drugače kot majhni. Kot primer vzemimo indijsko vlado, ki je v poskusu, da bi izkoreninila indijski neobdavčeni sivi trg, popolnoma demonetizirala (odvzela denarno vrednost, op. prev.) bankovce za 500 in 1000 rupij. Zaradi demonetizacije se je z bankovci za 500 in 1000 rupij trgovalo pod ceno glede na njihovo nominalno vrednost, zaradi česar niso bili več zares zamenljivi s sorodnimi bankovci nižjih vrednosti. Bitcoini so zamenljivi na ravni omrežja, kar pomeni, da se vsak bitcoin pri prenosu v omrežju Bitcoin obravnava enako. Ker pa so bitcoini sledljivi v verigi blokov, lahko določen bitcoin zaradi njegove uporabe v nezakoniti trgovini postane ‘okužen’, trgovci ali borze pa so lahko prisiljeni, da takšnih okuženih bitcoinov ne sprejmejo. Brez izboljšav zasebnosti in anonimnosti omrežnega protokola Bitcoin, bitcoinov ne moremo obravnavati kot sredstvo, ki je enako zamenljivo kot zlato.

Preverljivost:

V večinomi primerov je precej enostavno preveriti pristnost tako zlata kot fiat valut. Kljub temu, da so na bankovcih elementi, ki preprečujejo ponarejanje, pa se države in njihovi državljani še vedno soočajo z možnostjo prevare s ponarejenimi bankovci. Tudi zlato ni zaščiteno pred ponarejanjem. Prefinjeni kriminalci so v preteklosti uporabljali pozlačeni volfram, da bi vlagatelje v zlato prevarali in jih prisilili, da plačajo za ponarejeno zlato. Bitcoine pa je mogoče preveriti z matematično gotovostjo. Z uporabo kriptografskih podpisov lahko lastnica bitcoina javno dokaže, da ima v lasti bitcoine, za katere trdi, da jih ima.

Deljivost:

Bitcoine je mogoče razdeliti na stomilijoninko bitcoina in jih prenašati v tako neskončno majhnih zneskih (omrežne pristojbine sicer lahko povzročijo, da je prenos majhnih zneskov neekonomičen). Fiat valute so običajno deljive do drobiža, ki ima malo kupne moči, zato je fiat v praksi dovolj deljiv. Zlato je sicer fizično deljivo, vendar ga je — če je razdeljeno na dovolj majhne količine — težko uporabljati za vsakodnevno trgovanje z manjšimi vrednostmi.

Redkost:

Lastnost, po kateri se bitcoin najbolj jasno razlikuje od fiat valut in zlata, je njegovo vnaprej določeno pomanjkanje. Po sami zasnovi je mogoče ustvariti največ 21 milijonov bitcoinov. S tem je lastniku bitcoinov znan odstotek celotne možne ponudbe. Lastnica 10 bitcoinov bi na primer vedela, da ima lahko največ 2,1 milijona ljudi na svetu (manj kot 0,03 % svetovnega prebivalstva) kadarkoli toliko bitcoinov, kot jih ima ona. Po drugi strani pa zlato, ki zgodovinsko gledano ostaja precej redka dobrina, ni imuno na povečanje ponudbe. Če bi se kdaj zgodilo, da bi nova metoda rudarjenja ali pridobivanja zlata postala ekonomična, bi se ponudba zlata lahko drastično povečala (primeri vključujejo pridobivanje na morskem dnu ali asteroidih). Za fiat valute, ki so sicer relativno nov izum v zgodovini, pa se je izkazalo, da so nagnjene k nenehnemu povečevanju ponudbe. Nacionalne države so pokazale vztrajno nagnjenost k napihovanju ponudbe denarja za reševanje kratkoročnih političnih težav. Zaradi inflacijskih teženj vlad po vsem svetu je verjetno, da se bo vrednost prihrankov lastnika fiat valute sčasoma zmanjševala.

Uveljavljena zgodovina:

Nobena monetarna dobrina nima tako dolge in bogate zgodovine kot zlato, ki je dragoceno že ves čas obstoja človeške civilizacije. Kovanci, kovani v davnih časih antike, imajo še danes veliko vrednost. Tega ne moremo trditi za fiat valute, ki so relativno nedavna anomalija v zgodovini. Že od svojega nastanka so bile fiat valute skoraj univerzalno nagnjene k temu, da postanejo ničvredne. Uporaba inflacije kot zahrbtnega načina nevidnega obdavčevanja državljanov je bila skušnjava, ki se ji je v zgodovini uspelo upreti le malo državam. Če je 20. stoletje, v katerem so fiat valute prevladale v svetovnem monetarnem redu, potrdilo kakšno ekonomsko resnico, je to, da jim ni mogoče zaupati, da bo ohranile svojo vrednost na dolgi ali celo srednji rok. Bitcoin je kljub svojemu kratkemu obstoju prestal dovolj preizkušenj na trgu, da obstaja velika verjetnost, da kot dragoceno sredstvo ne bo kmalu izginil. Poleg tega Lindyjev učinek (nepokvarljive dobrine brez roka trajanja, op. prev.) nakazuje, da dlje ko Bitcoin obstaja, večje je zaupanje družbe, da bo obstajal še dolgo v prihodnosti. Z drugimi besedami, družbeno zaupanje v novo monetarno dobrino je asimptotične (približevanje dani resnici, op. prev.) narave, kar je razvidno iz spodnjega grafa:

Če bo bitcoin obstajal 20 let, bo obstajalo skoraj univerzalno zaupanje, da bo na voljo za vedno, podobno kot ljudje verjamejo, da je internet trajna značilnost sodobnega sveta.

Odpornost na cenzuro:

Eden najpomembnejših virov zgodnjega povpraševanja po bitcoinih je bila njihova uporaba v nezakoniti trgovini s prepovedanimi drogami. Mnogi so pozneje zmotno domnevali, da je glavno povpraševanje po bitcoinih posledica njihove navidezne anonimnosti. Bitcoin pa še zdaleč ni anonimna valuta; vsaka transakcija, posredovana znotraj omrežja Bitcoin, je za vedno zabeležena v javni verigi blokov. Zgodovinski zapis transakcij omogoča poznejšo forenzično analizo, s katero je mogoče ugotoviti vir toka sredstev. Prav takšna analiza je privedla do prijetja storilca zloglasnega ropa MtGoxa. Čeprav drži, da lahko dovolj skrbna in vestna oseba pri uporabi bitcoinov prikrije svojo identiteto, pa to ni razlog, zakaj je bil bitcoin tako priljubljen za trgovanje z drogami. Ključna lastnost, zaradi katere je Bitcoin dragocen za prepovedane dejavnosti, je, da na ravni omrežja ne potrebuje nobenega dovoljenja. Ko se bitcoini prenašajo v omrežju Bitcoin, ni nobenega človeškega posrednika, ki bi odločal o tem, ali naj bo transakcija odobrena. Omrežje Bitcoin je kot porazdejeno peer-to-peer (med ‘vrstniki’, op. prev.) omrežje že po svoji naravi zasnovano tako, da je odporno na cenzuro. To je v popolnem nasprotju s fiat bančnim sistemom, v katerem države regulirajo banke in druge vratarje prenosa denarja, da bi poročali o prepovedani uporabi monetarnih dobrin in jih preprečevali. Klasičen primer reguliranega prenosa denarja je nadzor nad kapitalom. Bogati milijonarji na primer zelo težko prenesejo svoje premoženje na novo prebivališče, če želijo pobegniti pred zatiralskim režimom. Čeprav zlata ne izdajajo države, ga je zaradi njegove fizične narave težko prenašati na daljavo, zato je veliko bolj dovzetno za državno regulacijo kot bitcoin. Indijski zakon o nadzoru zlata (India’s Gold Control Act, op. prev.) je primer takšne ureditve.

Bitcoin odlikuje večina zgoraj naštetih lastnosti, kar mu omogoča, da na marži prekaša sodobne in starodavne monetarne dobrine, kar predstavlja močno spodbudo za njegovo vse večje uveljavljanje. Glavno vlogo pri spodbujanju premožnih vlagateljev, da del svojega premoženja namenijo temu novonastalemu razredu sredstev, je igrala predvsem prepričljiva kombinacija odpornosti proti cenzuri in absolutnega pomanjkanja.

Evolucija denarja

V sodobni monetarni ekonomiji obstaja obsedenost z vlogo denarja kot menjalnega sredstva. V 20. stoletju so države monopolizirale izdajo denarja in nenehno spodkopavale njegovo uporabo kot sredstvo za shranjevanje vrednosti, kar je ustvarilo lažno prepričanje, da je denar opredeljen predvsem kot sredstvo menjave. Mnogi so Bitcoin kritizirali kot neprimeren denar, ker je bila njegova cena preveč nestanovitna, da bi bila primerna kot sredstvo menjave. Vendar pa to postavlja voz pred konja (nepravilno sosledje, op. prev.). Denar se je vedno razvijal postopoma, pri čemer je prej igral vlogo sredstva za shranjevanje vrednosti kot pa sredstva menjave. Eden od očetov marginalistične ekonomije, William Stanley Jevons, je pojasnil, da je:

Zgodovinsko gledano… zlato očitno najprej služilo kot dobrina, dragocena za okrasne namene; drugič, kot shranjeno bogastvo; tretjič kot sredstvo menjave in nazadnje kot merilo vrednosti.

Če uporabimo sodobno terminologijo, se denar vedno razvija v naslednjih štirih fazah:

Zbirateljska dobrina: V prvi fazi svojega razvoja se bo denar zahteval le na podlagi njegovih posebnih lastnosti in bo običajno postal kaprica svojega lastnika. Školjke, biseri in zlato so bili prvotno zbirateljski predmeti in so šele naknadno prevzeli bolj prepoznavno vlogo denarja.
Sredstvo za shranjevanje vrednosti: Ko bo denar zaradi svojih posebnosti zahtevalo dovolj ljudi, bo prepoznan kot sredstvo za ohranjanje in shranjevanje vrednosti skozi čas. Ko dobrina postane širše prepoznavna kot primerno sredstvo za shranjevanje vrednosti, se bo njena kupna moč povečala, saj jo bo v ta namen zahtevalo vse več ljudi. Kupna moč sredstva za shranjevanje vrednosti bo sčasoma dosegla stopnjo, ko bo le-to postalo splošno razširjeno in se bo zmanjšalo število novih ljudi, ki ga želijo uporabljati za shranjevanje vrednosti.
Sredstvo menjave: Ko se denar v celoti uveljavi kot sredstvo za shranjevanje vrednosti, se bo njegova kupna moč stabilizirala. Ko se bo kupna moč stabilizirala, se bodo oportunitetni stroški uporabe denarja za opravljanje poslov zmanjšali do točke, ko bo postal primeren za uporabo kot sredstvo menjave. V prvih dneh Bitcoina mnogi niso cenili neznanskih oportunitetnih stroškov uporabe bitcoinov kot sredstva menjave, niti kot sredstva za shranjevanje vrednosti. To zmedo ponazarja znana zgodba o posamezniku, ki je 10.000 bitcoinov (v času nastajanja tega članka vrednih približno 94 milijonov dolarjev) zamenjal za dve pici.
Računovodska mera: Ko se denar široko uporablja kot sredstvo menjave, se blago vrednoti v tej enoti. To pomeni, da bo menjalno razmerje proti denarju na voljo za večino blaga. Pogosta napačna predstava je, da bitcoin cene danes obstajajo za številne vrste blaga. Čeprav je na primer skodelico kave morda mogoče kupiti z bitcoini, navedena cena ni resnična cena v bitcoinih, temveč je to dolarska cena, ki jo želi trgovec, prevedena v bitcoin po trenutnem tržnem menjalnem tečaju USD/BTC. Če bi se cena bitcoinov v dolarjih znižala, bi se število bitcoinov, ki jih zahteva trgovec, sorazmerno povečalo. Šele ko bodo trgovci pripravljeni sprejeti bitcoine za plačilo ne glede na menjalni tečaj bitcoina v primerjavi s fiat valutami, bomo lahko resnično rekli, da je bitcoin postal obračunska enota.

Denarne dobrine, ki še niso obračunska enota, lahko obravnavamo kot ‘delno monetizirane.’ Danes to vlogo igra zlato, saj je sredstvo za shranjevanje vrednosti, a se mu je s poseganjem vlade odvzelo vlogi sredstva menjave in obračunske enote. Možno je tudi, da ena dobrina izpolnjuje vlogo denarja kot sredstva menjave, medtem ko druga dobrina izpolnjuje druge vloge. To običajno velja za države z nedelujočimi sistemi, kot na primer Argentina ali Zimbabve. Nathaniel Popper v svoji knjigi Digitalno zlato piše:

V Ameriki dolar brezhibno opravlja tri funkcije denarja: je sredstvo menjave, enota za merjenje stroškov blaga in sredstvo, v katerem se lahko shranjuje vrednost. Po drugi strani pa se je v Argentini peso uporabljal kot sredstvo menjave — za vsakodnevne nakupe — a ga nihče ni uporabljal kot sredstvo za shranjevanje vrednosti. Varčevanje v pesu je bilo enako metanju denarja skozi okno. Zato so ljudje vse pesose, ki so jih želeli prihraniti, zamenjali za dolarje, ki so bolje ohranili svojo vrednost kot peso. Ker je bil peso tako nestanoviten, so si ljudje cene običajno zapomnili v dolarjih, ki so na dolgi rok predstavljali zanesljivejšo mersko enoto.

Bitcoin trenutno prehaja iz prve faze monetizacije (angleški pojem — pomeni udenarjenje, unovčenje nečesa, op. prev.) v drugo. Verjetno bo minilo še nekaj let, preden bo bitcoin iz začetnega sredstva za shranjevanje vrednosti prešel v pravo sredstvo menjave, pot do tja pa je še vedno polna tveganj in negotovosti. Presenetljivo je, da je za enak prehod zlato potrebovalo več stoletij. Nihče še nikoli ni v živo spremljal monetizacije dobrine v realnem času (kot se dogaja pri bitcoinu), zato je izkušenj glede poti, ki jo bo ta monetizacija ubrala, zelo malo.

Zakoreninjenost vzorcev

V procesu monetizacije se kupna moč denarne dobrine poveča. Mnogi so komentirali, da povečanje kupne moči bitcoina ustvarja navidezni “mehurček”. Čeprav se ta izraz pogosto uporablja zaničevalno z namenom prikazati močno precenjenost bitcoina, je nenamerno ustrezen. Značilnost, ki je skupna vsem denarnim dobrinam, je, da je njihova kupna moč višja, kot jo je mogoče upravičiti zgolj z njeno uporabno vrednostjo. Dejansko številna zgodovinska sredstva niso imela nikakršne uporabne vrednosti. Razliko med kupno močjo monetarne dobrine in menjalno vrednostjo, ki bi jo lahko imela zaradi svoje dejanske uporabnosti, si lahko predstavljamo kot ‘denarno premijo.’ Ko denarna dobrina prehaja skozi stopnje monetizacije (navedene v zgornjem razdelku), se denarna premija povečuje. Vendar se premija ne giblje v ravni, predvidljivi liniji. Blago X, ki je bilo v procesu monetizacije, lahko preseže drugo blago Y, ki je primernejše za denar, in denarna premija za X lahko pade ali popolnoma izgine. Denarna premija srebra je skoraj povsem izginila konec 19. stoletja, ko so ga vlade po vsem svetu večinoma opustile kot denar v korist zlata.

Tudi ob odsotnosti zunanjih dejavnikov, kot sta vladno posredovanje ali konkurenca drugih denarnih dobrin, denarna premija za nov denar ne bo sledila predvidljivi poti. Ekonomist Larry White je opažal, da je:

… težava zgodbe o mehurčku seveda v tem, da je skladna s katerimkoli gibanjem cen in tako ne pojasnjuje določenega gibanja cene.

Proces monetizacije je teoretično zasnovan kot igra; vsak udeleženec na trgu poskuša predvideti agregatno povpraševanje drugih udeležencev in s tem prihodnjo denarno premijo. Ker denarna premija ni vezana na nobeno prirojeno koristnost, se udeleženci na trgu pri ugotavljanju, ali je denarna dobrina poceni ali draga in ali naj jo kupijo ali prodajo, nagibajo k preteklim cenam. Povezava sedanjega povpraševanja s preteklimi cenami je znana kot ‘zakoreninjenost vzorcev’ in je morda največji vir zmede pri razumevanju gibanja cen denarnih dobrin.

Ko se kupna moč denarne dobrine z naraščajočo sprejemljivostjo povečuje, se tržna pričakovanja o tem, kaj je ‘poceni’ in ‘drago’, ustrezno spremenijo. Podobno se lahko ob padcu cene denarne dobrine pričakovanja spremenijo v splošno prepričanje, da so bile prejšnje cene ‘neracionalne’ ali pretirano napihnjene. Zakoreninjenost vzorcev je ponazorjena z besedami znanega upravitelja skladov na Wall Streetu Josha Browna:

Bitcoine sem kupil pri približno 2300 dolarjih in takoj podvojil svoj dobiček. Potem sem začel govoriti: “Ne morem ga kupiti več,” ko je cena narasla, čeprav je to zasidrano mnenje, ki ne temelji na ničemer drugem kot na ceni, po kateri sem ga prvotno dobil. Potem, ko je v zadnjem tednu cena padla zaradi kitajskega zatiranja borz, sem si začel govoriti: “Dobro, upam, da ga bodo ubili, da bom lahko kupil več.”

Resnica je, da sta pojma ‘poceni’ in ‘drago’ v zvezi z monetarnimi dobrinami v bistvu brez pomena. Cena monetarne dobrine ni odraz njenega denarnega toka ali njene uporabnosti, temveč je merilo za to, kako razširjena je postala za različne vloge denarja.

Zakoreninjenost vzorcev dodatno otežuje dejstvo, da udeleženci na trgu ne delujejo le kot nepristranski opazovalci, ki poskušajo kupiti ali prodati v pričakovanju prihodnjih gibanj denarne premije, ampak tudi kot aktivni evangelizatorji. Ker ni objektivno pravilne premije, je oznanjevanje vrhunskih lastnosti monetarne dobrine učinkovitejše kot pri običajnih dobrinah, katerih vrednost je na koncu zasidrana v denarnem toku ali povpraševanju po uporabi. Versko gorečnost udeležencev na trgu bitcoinov je mogoče opazovati na različnih spletnih forumih, kjer lastniki aktivno promovirajo prednosti bitcoinov in bogastvo, ki ga je mogoče ustvariti z vlaganjem vanje. Leigh Drogen je ob opazovanju bitcoin trga zapisal:

To dojemaš kot religijo — zgodbo, ki jo vsi pripovedujemo drug drugemu in s katero se strinjamo. Religija je krivulja sprejetja, o kateri bi morali razmišljati. Je skoraj popolna — takoj ko nekdo vstopi, to pove vsem in gre evangelizirati. Potem vstopijo še njihovi prijatelji in tudi oni začnejo evangelizirati.

Čeprav bi lahko primerjava z religijo dala bitcoinu značaj oziroma avro iracionalne vere, je povsem razumno, da posamezni lastnik evangelizira vrhunsko denarno dobrino in da se družba kot celota po njej standardizira. Denar je temelj za vse trgovanje in varčevanje, zato ima sprejetje boljše oblike denarja ogromne multiplikativne koristi za ustvarjanje bogastva za vse člane družbe.

Oblika monetizacije

Čeprav ni apriornih (neodvisnih od izkustva, enostranskih, op. prev.) pravil o tem, kakšno pot bo ubrala denarna dobrina, ko bo monetizirana, se je v razmeroma kratki zgodovini monetizacije bitcoina pojavil zanimiv vzorec. Zdi se, da cena Bitcoina sledi fraktalnemu vzorcu naraščajoče velikosti, pri čemer vsaka iteracija fraktala ustreza klasični obliki Gartnerjevega cikla navdušenja (Gartnerjeva raziskava kaže, da so podjetja, ki so v svoje poslovanje že vključila tehnologije umetne inteligence, v letih 2018/19 zabeležila rast prihodkov med 4 % in 14 % — to pomeni, da je umetna inteligenca že konkurenčna prednost, ki jo nekateri pridno izkoriščajo; op. prev.).

Michael Casey v svojem članku o špekulativni teoriji sprejemanja/cene bitcoina izpostavlja, da se rastoči Gartnerjevi cikli navdušenja predstavljajo faze standardne S-krivulje sprejemanja, ki so ji sledile številne transformativne tehnologije, ko so se začele splošno uporabljati v družbi.

Vsak Gartnerjev cikel navdušenja se začne z izbruhom navdušenja nad novo tehnologijo, ceno pa zvišajo udeleženci na trgu, ki so v tej iteraciji ‘dosegljivi.’ Prvi kupci v Gartnerjevem ciklu imajo običajno močno prepričanje o transformativni naravi tehnologije, v katero vlagajo. Sčasoma trg doseže višek navdušenja, saj je ponudba novih udeležencev, ki jih je mogoče doseči v ciklu, izčrpana in med nakupom prevladujejo špekulanti, ki jih bolj kot osnovna tehnologija zanimajo hitri dobički.

Po višku omenjenega cikla cene hitro padejo, špekulativno vnemo pa zamenja obup, posmeh javnosti in občutek, da se tehnologija sploh ni spremenila. Sčasoma se cena zniža in se ustali na raven, kjer se prvotnim vlagateljem, ki so bili močno prepričani, pridruži nova kohorta, ki je bila sposobna prenesti bolečino zloma in je cenila pomen tehnologije.

Ustaljena raven vztraja dlje časa in tvori, kot pravi Casey, ‘stabilno, dolgočasno’ dno. Med ustaljeno ravnjo bo zanimanje javnosti za tehnologijo upadalo, vendar se bo še naprej razvijalo in skupina gorečih privržencev se bo počasi večala. Nato se vzpostavi nova osnova za naslednjo ponovitev cikla hype, saj zunanji opazovalci spoznajo, da tehnologija ne bo izginila in da naložbe vanjo morda niso tako tvegane, kot se je zdelo v fazi padca cikla. Naslednja ponovitev cikla vzpona bo prinesla veliko večji nabor privržencev in bo veliko obsežnejša.

Zelo malo ljudi, ki sodelujejo v eni od iteracij Gartnerjevega cikla, bo pravilno predvidelo, kako visoko bodo šle cene v tem ciklu. Cene običajno dosežejo ravni, ki bi se večini vlagateljev v zgodnjih fazah cikla zdele absurdne. Ko se cikel konča, mediji padec običajno pripišejo priljubljenemu vzroku. Čeprav je lahko navedeni vzrok (na primer izpad borze) sprožil dogodek, ni poglavitni razlog za konec cikla. Gartnerjevi cikli se končajo zaradi izčrpanja števila udeležencev na trgu, ki jih je mogoče doseči v ciklu.

Zgovorno je dejstvo, da je zlato od poznih sedemdesetih do preloma tisočletja sledilo klasičnemu vzorcu Gartnerjevega cikla. Lahko bi špekulirali, da je omenjeni cikel inherentna družbena dinamika procesa monetizacije.

Gartnerjeve kohorte

Od leta 2010, ko je bila na borzi objavljena prva cena, je trg bitcoinov doživel štiri velike Gartnerjeve cikle. Če pogledamo nazaj, lahko natančno opredelimo cenovne razpone prejšnjih ciklov navdušenja na trgu bitcoinov. Prav tako lahko kvalitativno opredelimo tudi kohorto vlagateljev, ki so bili povezani z vsako ponovitvijo prejšnjih ciklov.

0 $ — 1 $ (2009-marec 2011): V prvem Gartnerjevem ciklu na trgu bitcoina so prevladovali kriptografi, računalniški znanstveniki in šifranti, ki so že razumeli pomen prelomnega izuma Satoshija Nakamota in so bili pionirji pri ugotavljanju, da protokol bitcoin ne vsebuje tehničnih napak.

1 $ — 30 $ (marec 2011-julij 2011): Drugi cikel je pritegnil tako zgodnje posvojitelje nove tehnologije kot tudi stalen tok ideološko motiviranih vlagateljev, ki jih je navdušil potencial denarja brez države. Libertarce, kot je Roger Ver, je bitcoin pritegnil zaradi možnih aktivnosti proti establišmentu, ki bi postala mogoča, če bi se ta nastajajoča tehnologija splošno uveljavila. Wences Casares, briljanten in dobro povezan serijski podjetnik, je bil prav tako del drugega cikla navdušenja nad Bitcoinom in je znan po tem, da je evangeliziral Bitcoin nekaterim najbolj uglednim tehnologom in vlagateljem v Silicijevi dolini.

250 $ — 1100 $ (april 2013-december 2013): V tretjem Gartnerjevem ciklu so vstopili prvi mali in institucionalni vlagatelji, ki so se bili pripravljeni pogumno spoprijeti s strašno zapletenimi in tveganimi likvidnostnimi kanali, po katerih je bilo mogoče kupiti bitcoine. Glavni vir likvidnosti na trgu v tem obdobju je bila japonska borza MtGox, ki jo je vodil zloglasno nesposoben in zlonameren Mark Karpeles, ki je pozneje zaradi svoje vloge v propadu borze pristal v zaporu.

Omeniti velja, da je bil dvig cene bitcoina v prej omenjenih ciklih v veliki meri povezan s povečanjem likvidnosti in enostavnostjo, s katero so vlagatelji lahko kupovali bitcoine. V prvem ciklu na voljo ni bilo menjave, pridobivanje bitcoinov pa je potekalo predvsem z rudarjenjem ali z neposredno izmenjavo z nekom, ki je bitcoine že narudaril. V drugem ciklu so bile na voljo osnovne menjave, vendar je pridobivanje in zavarovanje bitcoinov iz teh borz ostalo preveč zapleteno za vse, razen za tehnološko najbolj podkovane vlagatelje. Tudi v tretjem ciklu so se vlagatelji, ki so denar prenesli v MtGox za nakup bitcoinov, soočali z velikimi ovirami. Banke niso želele sodelovati z borzo, tretji prodajalci, ki so omogočali prenose, pa so bili pogosto nekompetentni, kriminalni ali oboje. Poleg tega so se mnogi, ki jim je uspelo nakazati denar na MtGox, na koncu soočili z izgubo sredstev, ko so v borzo vdrli in jo pozneje zaprli.

Šele po propadu borze MtGox in dvoletnem zatišju tržne cene bitcoina so se razvili zreli in globoki viri likvidnosti; primeri vključujejo regulirane borze, kot je GDAX in OTC borzne posrednike, kot je Cumberland mining. Do začetka četrtega cikla navdušenja leta 2016, je bilo za male vlagatelje razmeroma enostavno kupiti bitcoine in jih zavarovati.

1100 $ — 19.600 $ (2014-sedaj): V času pisanja je trg bitcoinov v svojem četrtem velikem Gartnerjevem ciklu. V trenutnem ciklu prevladujejo udeleženci, ki jih je Michael Casey opisal kot ‘zgodnjo večino’ malih in institucionalnih vlagateljev.

Ker so se viri likvidnosti poglobili in dozoreli, imajo zdaj veliki institucionalni vlagatelji možnost sodelovati na reguliranih terminskih trgih. Razpoložljivost reguliranega terminskega trga utira pot za ustanovitev Bitcoin ETF (indeksnega investicijskega sklada; op. prev.), ki bo nato v naslednjih Gartnerjevih ciklih zajel ‘pozno večino’ in ‘zamudnike.’

Čeprav je nemogoče napovedati natančen obseg trenutnega Gartnerjevega cikla, bi bilo smiselno domnevati, da cikel doseže svoj zenit v razponu od 20.000 do 50.000 $. Če bi bil ta razpon precej višji, bi Bitcoin obvladoval znaten del celotne tržne kapitalizacije zlata (zlato in Bitcoin bi imela enakovredno tržno kapitalizacijo pri ceni Bitcoina približno 380.000 $ v času nastajanja tega članka). Velik del tržne kapitalizacije zlata prihaja iz povpraševanja centralnih bank in malo verjetno je, da bodo centralne banke ali nacionalne države sodelovale v tem dotičnem Gartnerjevem ciklu.

Vstop nacionalnih držav

(Nekaterim državam, kot so Slovenija, Francija in Izrael, rečemo nacionalne države, ker v njih prevladuje en narod. Druge države, kot so Švica, Španija in Združeno kraljestvo, so večnacionalne (poli- ali multietnične) države, ker se prebivalstvo deli na več narodov; op. prev.)

Bitcoinov zadnji Gartnerjev cikel se bo začel, ko ga bodo nacionalne države začele kopičiti kot del svojih deviznih rezerv. Tržna kapitalizacija bitcoina je trenutno premajhna, da bi ga večina držav lahko štela za smiseln dodatek k rezervam. Ker pa se zanimanje zasebnega sektorja povečuje in se kapitalizacija bitcoina bliža 1 bilijonu dolarjev, bo postal dovolj likviden, da bo večina držav lahko vstopila na trg.

Vstop prve države, ki bo uradno dodala bitcoine v svoje rezerve, bo verjetno sprožila stampedo drugih. Države, ki bodo bitcoin sprejele med prvimi, bodo imele največjo korist za svoje bilance, če bo bitcoin sčasoma postal svetovna rezervna valuta. Na žalost bodo verjetno države z najmočnejšo izvršno oblastjo — diktature, kot je Severna Koreja — najhitreje kopičile bitcoine. Zaradi nepripravljenosti, da bi takšne države izboljšale svoj finančni položaj, in zaradi šibkih izvršilnih vej zahodnih demokracij bodo le-te oklevale in zaostajale pri zbiranju bitcoinov za svoje rezerve.

Velika ironija je, da so ZDA trenutno ena od držav, ki so v svojem regulativnem položaju do bitcoinov najbolj odprte, medtem ko sta Kitajska in Rusija najbolj sovražni. ZDA tvegajo največje poslabšanje svojega geopolitičnega položaja, če bi Bitcoin izpodrinil dolar kot svetovno rezervno valuto. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Charles de Gaulle kritiziral ‘pretiran privilegij’, ki so ga ZDA uživale v mednarodnem monetarnem redu, ki so ga oblikovale s sporazumom Bretton Woods leta 1944. Ruska in kitajska vlada se še nista prebudili glede geostrateških prednosti bitcoina kot rezervne valute in sta trenutno preobremenjeni z učinki, ki bi jih lahko imel na njune notranje trge.

Podobno kot de Gaulle, ki je v šestdesetih v odgovor na pretirane privilegije ZDA zagrozil s ponovno uvedbo klasičnega zlatega standarda, bodo tudi Kitajci in Rusi sčasoma spoznali prednosti velike rezervne pozicije v nedržavni valuti. Ker je največja koncentracija moči rudarjenja bitcoinov na Kitajskem, ima kitajska država že zdaj izrazito prednost pri možnosti dodajanja bitcoinov v svoje rezerve.

ZDA se ponašajo kot država inovatorjev, saj je Silicijeva dolina kronski dragulj ameriškega gospodarstva. Doslej je v pogovorih z regulatorji o tem, kakšno stališče naj zavzamejo do Bitcoina, v veliki meri prevladovala Silicijeva dolina. Vendar pa bančna industrija in ameriška centralna banka (Federal Reserve) končno prvič slutijo, da Bitcoin predstavlja eksistencialno grožnjo ameriški monetarni politiki, če bi postal svetovna rezervna valuta. Wall Street Journal, znan kot glasnik ameriške centralne banke, je objavil komentar o grožnji, ki jo bitcoin predstavlja za ameriško monetarno politiko:

Obstaja še ena nevarnost, morda celo resnejša z vidika centralnih bank in regulatorjev: bitcoin morda ne bo propadel. Če je špekulativna vnema pri kriptovaluti zgolj predhodnica tega, da se bo začela široko uporabljati kot alternativa dolarju, bo to ogrozilo monopol centralnih bank nad denarjem.

V prihodnjih letih bo v Silicijevi dolini potekal velik boj med podjetniki in inovatorji, ki bodo poskušali bitcoin ohraniti brez državnega nadzora, ter bančno industrijo in centralnimi bankami, ki bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da bi regulirale Bitcoin in tako preprečile motnje v svoji industriji in pristojnosti izdajanja denarja.

Prehod na sredstvo izmenjave

Monetarna dobrina ne more postati splošno sprejeto sredstvo menjave (standardna ekonomska opredelitev ‘denarja’), preden ni splošno cenjena, iz tavtološkega razloga (opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje, op. prev.), da dobrina, ki ni cenjena, ne bo sprejeta v menjavo. V procesu, ko postane splošno cenjena in s tem sredstvo za shranjevanje vrednosti, se bo kupna moč monetarne dobrine povečala, kar bo povzročilo oportunitetne stroške, če se ji bomo odpovedali za uporabo v menjavi. Šele ko se oportunitetni stroški odpovedi sredstvu za shranjevanje vrednosti zmanjšajo na ustrezno nizko raven, lahko ta postane splošno sprejeto sredstvo menjave.

Natančneje, bo monetarna dobrina (npr. bitcoin) kot sredstvo menjave in trgovanja primerna šele takrat, ko bo vsota oportunitetnih stroškov in transakcijskih stroškov njene uporabe v menjavi padla pod stroške izvedbe menjave brez nje.

V družbi, ki temelji na barterski menjavi, se lahko prehod iz sredstva za shranjevanje vrednosti v sredstvo menjave zgodi tudi takrat, ko se kupna moč denarne dobrine povečuje, saj so transakcijski stroški barterske menjave izredno visoki. V razvitih gospodarstvih, kjer so transakcijskih stroški nizki, se lahko nastajajoče in hitro rastoče sredstvo za shranjevanje vrednosti (kot je bitcoin), uporablja kot menjalno sredstvo, čeprav v zelo omejenem obsegu. Primer je trg prepovedanih drog, kjer so kupci pripravljeni žrtvovati priložnost lastništva bitcoinov, da bi zmanjšali znatno tveganje nakupa drog s fiat valuto.

Vendar pa obstajajo velike institucionalne ovire, ki preprečujejo, da bi nastajajoče sredstvo za shranjevanje vrednosti postalo splošno sprejeto sredstvo menjave v razviti družbi. Države uporabljajo obdavčitev kot močno sredstvo za zaščito svojega suverenega denarja pred izpodrivanjem s strani konkurenčnih monetarnih dobrin. Ne samo, da državni denar uživa prednost nenehnega vira povpraševanja, saj le v njem nakazujemo davke, ampak so konkurenčne monetarne dobrine obdavčene vsakič, ko se zamenjajo po povečani vrednosti. Ta zadnja vrsta obdavčitve ustvarja precejšnja trenja pri uporabi sredstva za shranjevanje vrednosti kot menjalnega sredstva.

Oviranje tržnih monetarnih dobrin pa ni nepremostljiva ovira za njihovo sprejetje kot splošno sprejetega sredstva menjave. Če se zaupanje v državni denar izgubi, se lahko njegova vrednost sesuje v procesu, znanem kot hiperinflacija. Pri hiperinflaciji državnega denarja se njegova vrednost najprej sesuje v primerjavi z najbolj likvidnimi dobrinami v družbi, kot sta zlato ali tuji denar, kot je ameriški dolar, če sta na voljo. Kadar likvidnih dobrin ni na voljo ali pa je njihova ponudba omejena, hiperinflacijski denar propade v primerjavi z realnimi dobrinami, kot so nepremičnine in blago. Arhetipska podoba hiperinflacije je izpraznjena trgovina, saj potrošniki bežijo pred hitro padajočo vrednostjo državnega denarja.

Sčasoma, ko se med hiperinflacijo popolnoma izgubi zaupanje, državnega denarja ne bo nihče več sprejemal in družba se bo preusmerila v menjavo ali pa bo denarna enota kot menjalno sredstvo popolnoma nadomeščena z nekim drugim sredstvom menjave. Primer tega procesa je bila zamenjava zimbabvejskega dolarja z ameriškim dolarjem. Zamenjavo državnega denarja s tujim otežujeta pomanjkanje tujega denarja in odsotnost tujih bančnih institucij, ki bi zagotavljale likvidnost.

Zaradi enostavnega prenosa bitcoinov čez državne meje in odsotnosti potrebe po bančnem sistemu je bitcoin idealna denarna dobrina za tiste, ki jih je prizadela hiperinflacija. V prihodnjih letih, ko bodo fiat valute še naprej sledile svojemu zgodovinskemu trendu, ki vodi v ničvrednost (izgubo vrednosti dobrine, op. prev.), bo bitcoin postajal vse bolj priljubljena izbira za skladiščenje globalnih prihrankov. Ko bo denar neke države opuščen in nadomeščen z Bitcoinom, bo Bitcoin iz sredstva za shranjevanje vrednosti v tej družbi postal splošno sprejeto sredstvo menjave. Daniel Krawisz je za opis tega procesa skoval izraz “hiperbitcoinizacija”.

Pogoste napačne predstave

Velik del pričujočega članka se osredotoča na denarno naravo bitcoina. Na tej podlagi lahko zdaj obravnavamo nekatere najpogostejše napačne predstave o Bitcoinu.

Bitcoin je ‘mehurček’

Bitcoin, tako kot vse tržne monetarne dobrine, prikazuje denarno premijo. Denarna premija je tisto, kar sproža pogoste kritike, da je bitcoin ‘mehurček’. Vendar pa imajo vse monetarne dobrine denarno premijo. Prav ta premija (presežek nad ceno povpraševanja po uporabi) je namreč glavna značilnost vseh denarnih sredstev. Z drugimi besedami, denar je vedno in povsod mehurček. Paradoksalno pa je denarna dobrina hkrati mehurček in obenem podcenjena, če je v zgodnjih fazah prodora na trg uporabljena kot denar.

Bitcoin je preveč nestanoviten

Nestanovitnost cen bitcoina je posledica njegovega nastanka. V prvih nekaj letih svojega obstoja se je bitcoin obnašal kot delnica za drobiž in vsak velik kupec — na primer dvojčka Winklevoss — je lahko povzročil skok cene. Ker sta se z leti povečala sprejemljivost in likvidnost, se je nestanovitnost Bitcoina sorazmerno zmanjšala. Ko bo Bitcoin dosegel tržno kapitalizacijo zlata, bo pokazal podobno raven nestanovitnosti. Ko bo Bitcoin presegel tržno kapitalizacijo zlata, se bo njegova nestanovitnost zmanjšala na raven, zaradi katere bo primeren kot široko uporabljeno sredstvo menjave. Kot je bilo že omenjeno, se monetizacija Bitcoina odvija v seriji Gartnerjevih ciklov navdušenja. Volatilnost je najnižja v ustaljeni fazi cikla, medtem ko je najvišja v fazah vrhunca in zloma cikla. Vsak Gartnerjev cikel ima nižjo volatilnost kot prejšnji, ker se je likvidnost trga povečala.

Stroški transakcije so previsoki

Nedavna kritika omrežja Bitcoin je, da je zaradi povečanja provizij za prenos bitcoinov neprimerna kot plačilni sistem. Vendar je rast pristojbin zdrava in pričakovana. Stroški transakcije so stroški, ki so potrebni za plačilo rudarjev bitcoinov za zavarovanje omrežja s potrjevanjem transakcij. Rudarji so lahko plačani preko transakcijskih provizij ali z blok nagradami, kot je na primer inflacijska subvencija, ki jo krijejo trenutni lastniki bitcoinov. Glede na to, da ima bitcoin fiksni razpored ponudbe — monetarna politika, zaradi katere je primeren za shranjevanje vrednosti — se bodo blok nagrade sčasoma znižale na nič, omrežje pa bo treba na koncu zavarovati s transakcijskimi provizijami. Omrežje z ‘nizkimi’ provizijami je omrežje z nizko stopnjo varnosti in nagnjeno k zunanji cenzuri. Tisti, ki oglašujejo nizke provizije alternativ bitcoinu, nevede opisujejo tudi šibkost teh tako imenovanih ‘alt-kovancev’ (ime za vsako drugo kripto valuto, ki ni bitcoin, npr. Ripple, TRON, Stellar; op. prev.).

Izvirni razlog za kritiko ‘visokih’ pristojbin za transakcije v Bitcoinu je prepričanje, da bi moral biti Bitcoin najprej plačilni sistem in šele nato sredstvo za shranjevanje vrednosti. Kot smo videli pri izvoru denarja, to prepričanje postavlja voz pred konja. Šele ko bo Bitcoin postal trdno zasidrano sredstvo za shranjevanje vrednosti, bo postal primeren kot sredstvo menjave. Ko bodo oportunitetni stroški trgovanja z bitcoini dosegli raven, pri kateri bo bitcoin primeren kot sredstvo menjave, večina poslov ne bo potekala v samem omrežju Bitcoin, temveč v omrežjih ‘druge plasti’ z veliko nižjimi provizijami. Omrežja druge plasti, kot je omrežje Lightning, predstavljajo sodobni ekvivalent zadolžnic, ki so se v 19. stoletju uporabljale za prenos lastniških pravic za zlato. Banke so zadolžnice uporabljale zato, ker je bil prenos zlata veliko dražji od prenosa zadolžnice, ki je predstavljala lastninsko pravico na zlatu. Za razliko od zadolžnic pa bo omrežje Lightning omogočalo prenos bitcoinov po nizkih stroških, hkrati pa bo zahtevalo malo ali nič zaupanja tretjih oseb, kot so banke. Razvoj omrežja Lightning je izjemno pomembna tehnična inovacija v zgodovini bitcoina, njena vrednost pa se bo pokazala, ko se bo v prihodnjih letih razvijala in sprejemala.

Konkurenca

Ker gre za odprtokodni programski protokol, je bilo vedno mogoče kopirati programsko opremo Bitcoina in posnemati njegovo omrežje. V preteklih letih je bilo ustvarjenih veliko posnemovalcev, od erzacov (nadomestna dobrina, v kakovosti slabša kot izvirnik, op. prev.), kot je Litecoin, do zapletenih različic, kot je Ethereum, ki obljubljajo, da bodo omogočali poljubno zapletene pogodbene dogovore z uporabo porazdeljenega računalniškega sistema. Pogosta naložbena kritika bitcoina je, da ne more ohraniti svoje vrednosti, ko je mogoče enostavno ustvariti konkurente, ki so sposobni vključiti najnovejše inovacije in funkcije programske opreme.

Zmotnost tega argumenta je v tem, da številni konkurenti Bitcoina, ki so bili ustvarjeni v preteklih letih, nimajo ‘mrežnega učinka’ prve in prevladujoče tehnologije na tem področju. Mrežni učinek — večja vrednost uporabe Bitcoina samo zato, ker je že prevladujoče omrežje — je značilnost sama po sebi. Za vsako tehnologijo, ki ima mrežni učinek, je to daleč najpomembnejša lastnost.

Mrežni učinek za Bitcoin zajema likvidnost njegovega trga, število ljudi, ki ga imajo v lasti, in skupnost razvijalcev, ki vzdržujejo in izboljšujejo njegovo programsko opremo ter prepoznavnost njegove blagovne znamke. Veliki vlagatelji, vključno z nacionalnimi državami, bodo iskali najbolj likviden trg, da bodo lahko hitro vstopali na trg in izstopali z njega, ne da bi vplivali na njegovo ceno.

Razvijalci se bodo zbrali v prevladujoči razvijalni skupnosti, ki vključuje najbolj nadarjene, s čimer bodo okrepili moč te skupnosti. Zavest o blagovni znamki se krepi sama od sebe, saj se morebitni konkurenti Bitcoina vedno omenjajo v kontekstu samega Bitcoina.

Razcep na poti (fork)

Trend, ki je postal priljubljen leta 2017, ni bil le posnemanje programske opreme Bitcoina, temveč tudi kopiranje celotne zgodovine njegovih preteklih transakcij (znane kot veriga blokov). S kopiranjem Bitcoinove verige blokov do določene točke in nato z odcepitvijo v novo omrežje, v postopku, znanem kot ‘forking’, so lahko konkurenti Bitcoina rešili problem distribucije svojega žetona veliki bazi uporabnikov.

Najpomembnejši tovrstni razcep se je zgodil 1. avgusta 2017, ko je bilo ustvarjeno novo omrežje, znano kot Bitcoin Cash (BCash). Lastnik N bitcoinov pred tem datumom bi bil takrat lastnik tako N bitcoinov kot N žetonov BCash. Majhna, a glasna skupnost zagovornikov BCasha si je neutrudno prizadevala razlastiti prepoznavnost blagovne znamke Bitcoin, tako s poimenovanjem svojega novega omrežja kot tudi s kampanjo, s katero je poskušala prepričati novince na Bitcoin trgu, da je BCash ‘pravi’ Bitcoin. Ti poskusi so bili v veliki meri neuspešni in ta neuspeh se kaže v tržni kapitalizaciji obeh omrežij. Za nove vlagatelje pa ostaja očitno tveganje, da bi konkurent lahko kloniral bitcoin in njegovo verigo blokov ter ga uspel prehiteti v tržni kapitalizaciji in tako dejansko postati bitcoin.

Pomembno pravilo je mogoče povzeti iz večjih razcepov, ki so se zgodili v omrežjih Bitcoin in Ethereum. Večina tržne kapitalizacije se bo ustalila v omrežju, ki bo ohranilo najbolj kakovostno in dejavno skupnost razvijalcev. Kajti čeprav lahko na Bitcoin gledamo kot na nastajajoči denar, je tudi računalniško omrežje, zgrajeno na programski opremi, ki jo je treba vzdrževati in izboljševati. Nakup žetonov v omrežju, ki ima majhno ali neizkušeno podporo razvijalcev, bi bil podoben nakupu klona operacijskega sistema Microsoft Windows, ki ga niso podpirali najboljši Microsoftovi razvijalci. Iz zgodovine razcepov, ki so se pojavili leta 2017, je razvidno, da so najboljši in najbolj izkušeni računalniški znanstveniki in kriptografi zavezani razvoju izvirnega Bitcoina in ne kateregakoli od naraščajoče množice posnemovalcev, ki so bili ustvarjeni na njegovi podlagi.

Resnična tveganja

Čeprav so pogoste kritike Bitcoina v medijih in ekonomski stroki neutemeljene in temeljijo na napačnem razumevanju denarja, obstajajo resnična in pomembna tveganja pri naložbah v Bitcoin. Pametno bi bilo, če bi bodoči vlagatelj v Bitcoin razumel in pretehtal ta tveganja, preden začne razmišljati o naložbi v Bitcoin.

Tveganje protokola

Protokol Bitcoin in kriptografski temelji, na katerih je zgrajen, bi lahko imeli pomanjkljivosti v zasnovi ali pa bi z razvojem kvantnega računalništva postali nezanesljivi. Če se v protokolu odkrije pomanjkljivost ali če neko novo sredstvo za izračunavanje omogoči zlom kriptografije, na kateri temelji Bitcoin, je lahko zaupanje v Bitcoin resno ogroženo. Tveganje protokola je bilo največje v prvih letih razvoja bitcoina, ko celo izkušenim kriptografom še vedno ni bilo jasno, da je Satoshi Nakamoto dejansko našel rešitev problema bizantinskih generalov. Zaskrbljenost glede resnih pomanjkljivosti protokola bitcoin se je z leti razblinila, vendar bo glede na njegovo tehnološko naravo tveganje protokola Bitcoin vedno ostalo, pa čeprav le kot zunanje tveganje.

Zapiranje borz

Ker je Bitcoin po svoji zasnovi decentraliziran, je pokazal izjemno stopnjo odpornosti ob številnih poskusih različnih vlad, da bi ga regulirale ali zaprle. Vendar pa so borze, na katerih se z bitcoini zamenjujejo za fiat valute, zelo centralizirane in dovzetne za regulacijo in zaprtje. Brez teh borz in pripravljenosti bančnega sistema, da z njimi posluje, bi se proces monetizacije bitcoinov močno upočasnil, če ne celo popolnoma ustavil. Čeprav obstajajo drugi viri likvidnosti bitcoina, kot so borzni posredniki in decentralizirani trgi za nakup in prodajo bitcoinov (na primer localbitcoins.com), se ključni proces določanja cen odvija na najbolj likvidnih borzah, ki so v celoti centralizirane.

Zmanjšanje tveganja za zaprtje borz je sodna arbitraža. Binance, ugledna borza, ki izvira iz Kitajske, se je preselila na Japonsko, potem ko je kitajska vlada ustavila njeno poslovanje na Kitajskem. Nacionalne vlade se tudi bojijo, da bi zadušile nastajajočo industrijo, ki se lahko izkaže za enako pomembno kot internet, in s tem drugim državam prepustile ogromno konkurenčno prednost.

Proces monetizacije bi se popolnoma ustavil le z usklajenim globalnim zaprtjem borz z bitcoini. V teku je tekma, da bi se Bitcoin tako razširil, da bi popolna zaustavitev postala tako politično neizvedljiva kot popolna zaustavitev interneta.

Vendar pa je verjetnost takšne zaustavitve še vedno realna in jo je treba upoštevati pri tveganjih vlaganja v Bitcoin. Kot je bilo razloženo v prejšnjem razdelku o vstopu nacionalnih držav, se nacionalne vlade končno prebujajo zaradi grožnje, ki jo za njihove denarne politike predstavlja nedržavna, na cenzuro odporna digitalna valuta. Odprto vprašanje je, ali bodo v zvezi s to grožnjo ukrepale, preden se bo bitcoin tako uveljavil, da se bodo politični ukrepi proti njemu izkazali za neučinkovite.

Zamenljivost

Odprta in pregledna narava tehnologije veriženja blokov bitcoin državam omogoča, da določene bitcoine označijo kot ‘okužene’ zaradi njihove uporabe v prepovedanih dejavnostih. Čeprav odpornost bitcoinov na cenzuro na ravni protokola omogoča prenos teh bitcoinov, bi lahko ti bitcoini — če bi se pojavili predpisi, ki bi borzam ali trgovcem prepovedali uporabo takšnih okuženih bitcoinov — večinoma izgubili vrednost. Bitcoin bi tako izgubil eno od ključnih lastnosti monetarne dobrine: zamenljivost.

Da bi izboljšali zamenljivost bitcoinov, bo treba na ravni protokola uvesti izboljšave za izboljšanje zasebnosti transakcij. Na tem področju sicer obstajajo novi dosežki, ki so bili prvič predstavljeni v digitalnih valutah, kot sta Monero in Zcash, vendar je treba sprejeti pomembne tehnološke kompromise med učinkovitostjo in kompleksnostjo Bitcoina ter njegovo zasebnostjo. Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali je mogoče Bitcoinu dodati funkcije za izboljšanje zasebnosti na način, ki ne ogroža njegove uporabnosti kot denarja.

Zaključek

Bitcoin je začetni denar, ki iz zbirateljske faze monetizacije prehaja v sredstvo za shranjevanje vrednosti. Kot nedržavna monetarna dobrina je mogoče, da bo na neki točki v prihodnosti postal svetovni denar, podoben zlatu v času klasičnega zlatega standarda v 19. stoletju. Sprejetje bitcoina kot svetovnega denarja ravno bikovski argument, ki ga je Satoshi Nakamoto po elektronskem dopisovanju z Mikeom Hearnom, izpostavil že leta 2010:

Če si predstavljate, da bi se uporabljal za določen del svetovne trgovine, potem bi bilo za ves svet le 21 milijonov kovancev, zato bi bila posamezna enota vredna veliko več.

Še bolj pronicljivo je to utemeljil briljantni kriptograf Hal Finney, prejemnik prvih bitcoinov, ki jih je Nakamoto poslal kmalu po objavi prve delujoče programske opreme Bitcoin:

Predstavljajte si, da je Bitcoin uspešen in postane prevladujoč plačilni sistem, ki se uporablja po vsem svetu. Potem bi morala biti skupna vrednost valute enaka skupni vrednosti vsega bogastva na svetu. Trenutne ocene skupnega svetovnega premoženja gospodinjstev, ki sem jih našel, se gibljejo od 100 do 300 bilijonov dolarjev. Z 20 milijoni kovancev je vrednost vsakega kovanca približno 10 milijonov dolarjev.

Tudi če bitcoin ne bi postal polnopraven svetovni denar in bi zgolj konkuriral zlatu kot nedržavno sredstvo za shranjevanje vrednosti, je trenutno zelo podcenjen. Če tržno kapitalizacijo obstoječe nadzemne zaloge zlata (približno 8 bilijonov dolarjev) primerjamo z največjo zalogo 21 milijonov bitcoinov, dobimo vrednost približno 380 000 dolarjev na bitcoin. Kot smo videli v prejšnjih razdelkih, je Bitcoin po lastnostih, zaradi katerih je monetarna dobrina primerna kot sredstvo za shranjevanje vrednosti, boljši od zlata na vseh nivojih, razen na področju uveljavljene zgodovine. Sčasoma, ko se bo uveljavil Lindyjev učinek, uveljavljena zgodovina ne bo več konkurenčna prednost zlata. Zato ni nerazumno pričakovati, da se bo Bitcoin v naslednjem desetletju približal tržni kapitalizaciji zlata in jo morda celo presegel. Opozorilo k tej tezi je, da velik del kapitalizacije zlata izvira iz centralnih bank, ki ga hranijo kot zalogo vrednosti. Da bi bitcoin dosegel ali presegel kapitalizacijo zlata, bodo morale pri tem sodelovati tudi nacionalne države. Ali bodo zahodne demokracije sodelovale pri tem, ni jasno. Bolj verjetno in žalostno je, da bodo prve države, ki bodo vstopile na trg bitcoinov, pločevinaste diktature in kleptokracije.

Če na trgu bitcoinov ne sodeluje nobena nacionalna država, pričujoči bikovski argument še zmeraj ostaja. Kot nedržavno sredstvo za shranjevanje vrednosti, ki ga uporabljajo le maloprodajni in institucionalni vlagatelji, je bitcoin še vedno na začetku krivulje prevzema — tako imenovana ‘zgodnja večina’ zdaj vstopa na trg, medtem ko ‘pozno večino’ in ‘zamudnike’ od vstopa loči še kar nekaj let. Z razširjeno udeležbo maloprodajnih in zlasti institucionalnih vlagateljev je raven cen med 100.000 in 200.000 dolarji uresničljiva.

Lastništvo bitcoinov je ena redkih asimetričnih stav, pri katerih lahko sodelujejo ljudje po vsem svetu. Podobno kot pri nakupni opciji je vlagateljeva negativna stran omejena na 1x, medtem ko je njegov potencialni vzpon še vedno 100x ali več. Bitcoin je prvi resnično globalni ‘mehurček’, katerega velikost in obseg sta omejena le z željo svetovnega prebivalstva, da zaščiti svoje prihranke pred kapricami slabega gospodarskega upravljanja vlad. Prav Bitcoin se je leta 2008 kot feniks dvignil iz pepela svetovne finančne katastrofe — katastrofe, ki so jo povzročile politike centralnih bank, kot je Federal Reserve.

Poleg ekonomskih argumentov za bitcoin bo imel njegov vzpon kot nedržavno sredstvo za shranjevanje vrednosti globoke geopolitične posledice. Globalna, neinflacijska rezervna valuta bo prisilila nacionalne države, da spremenijo svoj primarni mehanizem financiranja z inflacije na neposredno obdavčitev, kar je politično veliko manj sprejemljivo. Države se bodo zmanjšale v sorazmerju s politično bolečino, ki jo bo povzročil prehod na obdavčitev kot izključno sredstvo financiranja. Poleg tega se bo svetovna trgovina uredila na način, ki bo izpolnil željo pokojnega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, da noben narod ne bi smel imeti prednosti pred drugimi:

Menimo, da je mednarodno trgovino treba vzpostaviti, kot je bilo to pred velikimi svetovnimi nesrečami, na nesporni monetarni osnovi in to takšni, ki ne bo nosila oznake nobene posamezne države.

Čez 50 let bo ta monetarna osnova bitcoin.