Argument za učinkovito dajanje
Januarja 2017 sem osebno prišel do realizacije, da vsi ti sladki sadovi vedno večje osebne produktivnosti in uspeha ne bodo mogli ostati usmerjeni zgolj name in moj ožji krog. Iz preprostega razloga: ker tudi vse zasluge ne izhajajo iz mene in ožjega kroga. Prišel sem do mentalnega zidu, ki mi ni dovolil zaslužiti več. Na neki ravni sem najbrž vedel, da toliko sredstev za svojo izpolnitev in zadovoljstvo ne potrebujem. V teh letih so obstajali dnevi, ko je padel občutek smisla, kjub zadostni in vedno večji denarni kompenzaciji. Takrat me je to, da sem vedel, da ne delam zgolj zase, na nek način reševalo. In verjetno me na podzavestni ravni vsak dan malce “rešuje”. Danes vsakemu, ki me sprašuje po življenjskih in poslovnih nasvetih svetujem, da prične zavesto in pogumno razširjati svoj krog odgovornosti. Najprej za sebe in svoje počutje, potem pa počasi navzven. Širši, kot bo ta krog, boljše življenje ti bo podarjeno. V to globoko verjamem.
Pred 4 leti sem s samim sabo podpisal doživljensko pogodbo, da vsaj 10% svojega dohodka podarim organizacijam, ki bodo ta sredstva najučinkoviteje porabile v korist drugih. Za tiste, ki se zanimajo za to odločitev, bi rad predstavil nekaj ozadja v obliki “pogostih vprašanj”. Upam, da bi moja zgodba vplivala na druge, da bodo povečali svojo dobrodelnost in morda razmislili o podobni zavezi v prihodnosti. Za dodatna vprašanja sem vedno na voljo.
V: Zakaj podariti toliko sredstev?
Tisti, ki imamo to srečo, da živimo v bogatih demokracijah, uživamo neverjeten življenjski standard v primerjavi s tistimi, ki živijo v skrajni revščini. Ta neskladnost v življenjskem standardu je težko zaznavna vsakodnevno. Uživam neizmerne privilegije zaradi svojega rojstva, da ne omenjam ostalih dejavnikov, ki prinašajo privilegij v naši že tako bogati družbi. Tudi značilnosti, kot sta inteligenca ali delovna etika, ki bi jim lahko pripisali moje relativno bogastvo, so posledica slepe sreče. Nisem izbral svojih genov, niti izobrazbe svojih staršev, niti šolskega okoliša, niti miselnosti, s katero sem bil zgodaj obkrožen. 1100 eur neto zaslužka v Sloveniji, te uvršča med top 7% ljudi sveta. Glede na ta dejstva menim, da imam neverjeten privilegij in priložnost za nudenje pomoči ljudem, ki niso imeli takšne absurdne sreče.
V: Zakaj to javno objavljaš? Ali ni bolj primerno dajati ponižno in privatno?
Menim, da je ideja “dajanja potiho” slaba in kontraproduktivna. Predstavljam si družbo, kjer bi dajanje postalo norma in morda celo “tekma”, kjer bi posamezniki svoj socialni status, po katerem hrepenimo, dvignili na način, da so največ dali in ne največ zaslužili, kot je to praksa danes. Da bi dosegli nekaj podobnega, bi tisti, ki smo prakso rednega dajanja sprejeli, poskušati to normalizirati. Z javno zavezo imam osebno tudi večji razlog, da je v prihodnosti ne prekršim.
V: Kaj misliš z izrazom “organizacije, ki bodo najučinkoviteje porabile ta sredstva”?
Menim, da bi morala sredstva, ki jih podarim, v največji možni meri koristiti drugim. Ta pristop k dajanju je znan kot učinkovit altruizem. Učinkovito gibanje za altruizem z racionalnim znanstvenim pristopom ocenjuje, katere organizacije najverjetneje učinkovito uporabljajo svoja sredstva. Na primer, najučinkovitejše organizacije za boj proti malariji ocenjujejo, da se na 3.500 dolarjev, porabljenih za preprečevanje in zdravljenje malarije, v povprečju reši eno življenje. To je učinkovitejša poraba denarja kot nekatere druge, kjer je korist manjša ali neizmerljiva. Tekom svojega življenja lahko tako, skoraj neposredno, dobesedno rešiš nekaj življenj in izboljšaš življenja mnogim.
Če si prišel/a tako daleč, hvala, ker si prebral/a moje misli na to temo. Srečno 2021 vsem
Moja podkast epizoda na to temo (26 min):
Nekaj nadaljnih virov:
- Gibanje za Učinkovit altruizem:
https://www.effectivealtruism.org/ - Slovenska skupina za učinkovit altruizem: https://www.facebook.com/groups/1358777287634844
